V Španiji sem ze dober mesec, pa se vedno nisem napisal nobenega prispevka. V prihodnosti upam, da se bom kaj popravil. Za začetek bom opisal naš izlet v Cuenco. Cuenca je srednje veliko mesto (cca. 50k prebivalcev) na vzhodu province Castilla-La Macha (tam kjer se podika don Quijote). Star del mesta je znan predvsem po svoji arhitekturi saj se v celoti nahaja na vrhu hriba/pečine. Staro mestno jedro je tudi zaščiteno z UNESCOvim programom svetovne kulturne in naravne dediščine.Izlet smo začeli ob 6.30 uri zjutraj z odhodom avtobusa iz postaje v Albaceteju. Po treh urah vožnje skozi španske vasice smo konco prispeli v Cuenco. Za budnico nas je pričakala temperatura okoli 2ºC kar je precej mrzlo za tukajšnje razmere.
Tako je izgledala Cuenca med jutranjim pohodom proti centru. 
Ena izmed največjih znamenitosti Cuence - leseni balkončki nad pečino (pogled z mosta). 
Pogled se na desno stran, še vedno spektalularni pogled.
Ogledali smo si tudi mestno katedralo. 
Ter se sprehodili na vrh mesta. Tako izgleda staro mestno jedro slikano iz sosednjega grička. 
Pa še naša mehisko-brazilsko-slovenska zasedba. Od desne proti levi zgoraj Lizabeth, Wagner, Erwin, spodaj pa sedita Rodrigo in Mariana. Moja malenkost drži fotoaparat. :-) 
Popoldne smo se odpravili na tipično “špansko” kosilo - kebab in ayran. Izlet smo zaključili ob 18.30, ko smo se z avtobusom vrnili v Albacete.
Pred tednom dni sva se z Matejem namenila poiskusiti ti. “ligtpainting” oziroma “risanje s svetlobo” po naše. Lightpainting je tehnika pri kateri v temi ali mraku fotografiraš dolgo osvetljene (5-15s) kadre z široko odprto zaslonko. Med tem ko digitalni aparat (v našem primeru Nikon D70) na stativu pridno čaka na fotone lahko mi čas izkoristimo, da s izvorom svetlobe (lučka, svetilka) po zraku kaj narišemo. Primer je taka cvetlica.
Z Matejem sva po par urah igranja ugotovila, da je potrebnih precej živcev in potrpljenja za kvaliteten izdelek (ki ga mimogrede midva tisti večer nisva naredila). Po precej neuspelih poiskusih sva uspela z zeleno svetilko dorisati še travo (rožice ne lebdijo rade).
Za motivacijo naj povem, da se z veliko živci in časa da take ali podobne fotografije sestaviti tudi v film. Ponavadi je potrebnih okoli 20 dobro narisanih slik za sekundo, za dokaz si poglej spodnja filmčka iz YouTube.
Verjetno se pri izdelavi animacije take vrste skriva veliko meni neznanih trikov. Predvsem me bega kako na isto lokacijo v zraku narisat podoben lik za naslednjo sličico. Z Matejem sva poskusila vse mogoče (npr. šablona iz kartona), vendar brez večjih uspehov. Če ima kdo kakšno idejo kar na plan z njo.
V soboto 8/9/2007 se je v jami Vilenici zaključil letošnji literarni istoimenski festival Vilenica. Eden izmed zanimivejših delov celotnega dogajanja je bil koncert irske folk skupine Téada.
Za boljši občutek prilagam tudi video na YouTube.
Koncert so popestrile plesalke in plesalec iz šole irskih plesov Ljubljana.
Letos sva z Anjo obiskala tudi Mostar. Mesto leži ob reki Neretvi, kot že samo ime pove je lokalna znamenitost “stari” most, ki je bil med vojno porušen. Obnovljenega (na novo narejenega) so odprli leta 2004. Tudi stari del mesta je super obnovljen, razlike med hrvaškim in bosanskim delom mesta skoraj ni. V starem delu mesta je ogromno prenočišč. Z Anjo sva spala za 15€ v penzionu 200m od mosta. Pozitivno nas je presetila knjižica o Mostarju v slovenščini! Na Hrvaškem bi zamanj iskali slovenske prevode česarkoli.
Lokalna atrakcijija so seveda tudi skakalci v vodo, ki so se lepo prilagodili tržni ekonomiji ($,€). Skoki za turiste izgledajo tako, da se na vrhu mosta pojavita dva skakalca v kopalkah. Medtek ko eden spleza na ograjo in se “pripravlja” na skok drugi od mimoidočih pobira denar. Ko se v njegovem klobuku nabere 20€ tisti z ograje spleza dol, namesto njega pa skoči tisti, ki je denar pobiral. Kljub 20€ nismo bili priča nobenemu skoku na glavo. 
Na internetu najdemo veliko različnih gibanj. Pred kratkim sem našel takega, s katerim se ne bi mogel bolj strinjati. Gibanje ban comic sans (http://bancomicsans.com) se zavzema za prepoved uporabe tipografske vrste Comic Sans, katere uporaba od leta 1994 narašča čez vse razumne meje. Kljub dejstvu, da tipografska vrsta ni primerna za resno uporabo jo nekateri posamezniki z veseljem uporabijo v vseh priložnostih. Predvidevam, da ob naslednjem obisku ZDA ne želiš plačevati s takimi bankovci
zato čimprej podpiši peticijo in reši civilizacijo!
Burja je spet pokazala svoje zobe in ravno pravi čas je bil za spuščanje zmaja. Najprej sem se z Matejem, Markom in Matejevim novim zmajem (moj je ostal na počitnicah v Ljubljani) odpravil na Vremščico.
Včeraj smo na Krasu spet imeli burjo in posledično zabavo z zmaji. Z Matejem sva se igrala z Ozone Imp in Flexifoil Proteam 8. Matejev zmaj je precej večji in temu primerno močan. Dobra stvar je tudi da ga lahko za razliko od mojega Flexifoila v zrak spravi samo ena oseba. Če je komu uspelo samemu brez asistence v zrak spraviti Flexifoila Proteam 8 ali podobnega se priporočam za navodila. 
Pa še filmček od včeraj.
Tako. Prvi april je mimo, poglejmo si, kakšne šale smo lahko zasledili na internetu.
Letos imeli zaposleni pri Googlu kar nekaj časa, saj so nam na prvi april postregli kar z dvema novima storitvama. Uporabniki Gmaila smo lahko še posebej veseli za novo brezplačno storitev Gmail Paper. Elektronska sporočila bomo tako po novem lahko naročili kar natisnjene na papirju. Pa še to. Foto priloge bomo tako natisnjene na visoko kakovostnem svetlečem papirju prejeli zataknjene s sponko na naših natisnjenih elektronskih sporočilih. Vas zanima kaj menijo prvi testni uporabniki?
Stric Google je poskrbel tudi za tiste, ki še nimate širokopasovnega interneta. Po novem lahko pri Googlu naročite tudi TiSP dostop do interneta. Po naročilu prejmete domov paket z vsemi potrebnimi pripomočki.
Med potrebščinami najdemo gimijaste rokavice, kolut z optičnim kablom, brezžični usmerjevalnik, CD za namestitev ter napajalnik. Stratka vse kar sodobno gospodinjstvo potrebuje za dostop do interneta (glede uporabe gumi rokavic beri naprej).
Sama namestitev je enostavna, optični kabel samo spustimo skozi WC školjko. V roku 60 minut nam ga bo Googlov tehnik priklopil v skupno vozlišče. Super, a ne?
Že mnogo ljudi med nami je zaradi pomanjkanja strokovnih knjig(po neki normalni ceni) v slovenskih knjigarnah obrnilo na internetno naročanje iz tujine. Boljše strokovne knjige, ki normalno v spletnih knjigarnah stanejo med 40€ in 100€ pri nas(npr. knjigarna Konzorcij) dosegajo astronomske cene. Kljub malo višji poštnini iz tujine lahko z naročanjem s tujine skoraj vedno privarčujemo kakšen evro. Za naročanje v Slovenijo je ponavadi najbolj prikladni spletni trgovini Amazon.co.uk ter Amazon.de.
Kljub ponavadi nižji ceni je pri nakupu potrebno nekaj previdnosti. Večje založbe in spletne prodajalne(npr. Amazon) se za maksimizacijo njihovega že tako velikega dobička(v ZDA študenti skupno letno porabijo 5 milijard dolarjev za študijsko gradivo) poslužujejo vseh mogočih trikov. Že v osnovi so cene študijske literature v Ameriki precej višje kot v ostalem svetu. Veliko ameriških študentov je prisiljenih naročevati literaturo iz Evrope. Da je situacija še bolj zanimiva poznamo tudi ti. “international edition” izdaje knjig. Take knjige so po vsebini identične originalnim izdajam, ponavadi se razlikujejo samo v vezavi(je mehke) ter ISBN številki ter seveda cen, ki je precej nižja. “International edition” izdaje so prvenstveno namenjene trgom z nižjo kupno močjo(Azija) in nikakor ne zahodnoevropskemu ali ameriškemu trgu. Založbe se zato na vse načine bojujejo, da se take(cenejše) izdaje ne pojavijo na policah v Ameriki ali zahodni Evropi(Amazon). Z malo iznajdljivosti(eBay) si lahko tudi sami priskrbimo poceni strokovno literaturo.
Za primer si poglejmo tri odlične knjige(biblije računalništva) avtorja Donalda E. Knutha z naslovom The art of computer programming, VOL1-3.
Primerjavo cen bomo izvedli na Amazon.com, Amazon.co.uk ter na eBay.co.uk.
- Amazon.com : cena 180$ + poštnina 9$ + carina(približno) 10€ = 145€
- Amazon.co.uk : cena 67£ + poštnina 5£ = 106€
- eBay.co.uk (international edition): cena 17£ + poštnina 26£ + carina(približno) 10€ = 73€
Cene so bile primerjane na dan 20/2/2007. Pri poštnih stroških je iz Amerike in Velike Britanije je bil uporabljen najmanjši možni znesek. Zelo verjetno je, da je dejanska poštnina zaradi teže in velikosti paketa malo večja. Če smo se torej pripravljeni odpovedati trdim platnicam lahko z malo iznajdljivosti privarčujemo celo do 72€. Z drugimi besedami lahko rečemo, da za ceno enega kompleta knjig na ameriškem Amazonu si lahko na eBayu privoščimo dva(sicer z mehka vezava). Odločitev tako zavisi na nas samih. Bomo knjigo res toliko uporabljali, da potrebujemo trdo vezavo?
Če bi bilo vse po načrtih bi moralo biti letališče v Denverju eno izmed najmodernejših na svetu. Zasluge za tobi imel sistem za avtomatsko razvrščanje prtljage, ki naj bi zanjo skrbel od prihoda letala do izročitve potniku. Prtljago je po letališču premikalo 3100 tirnih vozičkov navadne velikosti ter 450 večjih vozičkov. Dolžina vseh tirov je bila 25 kilometrov, za sortiranje je bilo uporabljenih še 9 kilometrov tekočih trakov. Sistem je krmililo 300 računalnikov 486 distribuiranih v osmih kontrolnih centrih. Med seboj so bili povezani z hitrim optičnim omrežjem. Vozički so bili opremljeni z RFID transponderji, prtljaga pa s črtnimi kodami. Za sledenje je sistem uporabljal 400 RFID ter 56 laserskih čitalcev. Med nalaganje in razlaganjem prtljage se vozički niso ustavljali, njihova hitrost se je le znižala. Normalna delavna hitrost za premikanje po tirih je bila 30 km/h.
Problemi so se pojavljali že med gradnjo, vendar so projekt vseeno dokončali. Kljub temu so programske in strojne napake povzročale velike preglavice in sistem je bil skoraj neuporaben. Prtljaga je bila velikokrat narobe razvrščena, poškodovana ali pa je padala z vozičkov. Prtljava na tirih je povročala hujše okvare vozičkov in celotnega sistema. Pokazalo se je tudi, da omrežje in računalniki niso vedno sposobni obdelati vseh ključnih informacij v realnem času. Zaradi tega je prihajalo do napak tudi med dinami čnim nalaganjem prtljage na vozičke. Vozički so velikokrat zaostajali ali prehitevali in prtljaga je padala po tleh ali v druge vozičke. Zakasnitve v procesiranju podatkov in omrežju so ob konicah povzročile zaletavanje vozičkov in dodatno zmedo.
Nikoli popolnoma delujoč avtomatskega razvrščanja prtljage je investitorje stal 234 milijona dolarjev. Napovedana otvoritev Denverskega letališča je bila zaradi nedelujočega sistema prestavljena iz marca 1994 na februar 1995. Ocenjena škoda zaradi zaprtega letališča znaša milijon dolarjev na dan. Tudi po otvoritvi sistem avtomatskega razvrščanja prtljage ni deloval zanesljivo. Na letališču ga je uporabljala samo letalska družba United Airlines, pa še to samo za odhodne lete. Podjetje BAE Automated Systems of Carrollton je po tem projektu šlo v tečaj, letalska družba United Airlines, njihova največja stranka, pa je bankrotirala. Lani poleti je vodstvo letališka dokončno odpovedalo projekt ter prešlo na ročen način razvrščanja prtljage.
Če želiš še kaj izvedeti še več si poglej mojo seminarsko nalogo(zvrs.pfd, 243KB) na temo zanesljivosti programske opreme pri predmetu Zmogljivost in vrednotenje računalniških sistemov.
Ravno v teh dneh se bo/je v Kinodvoru (od)vrtel dokumentarni film avstrijskega režiserja Hubert Sauperja z naslovom Darwinova nočna mora. V filmu poskuša avtor kritično in objektivno opisati življenje v Tanzaniji, natančneje v mestu Mwanza ob Viktorijinem jezeru. Mesto je poznano po ribiški industriji, ki v ogromnih količinah izvaža filete nilskega ostriža v Evropo. Žal svetoča trgovina nima pozitivnih vplivov na lokalno skupnost. Ravno ta hitra industrializacija in trgovina v mestu Mwanza direktno vpliva na širjenje kriminala, prostitucije, AIDSa, povečevanje revščine in razkoraka med ljudmi. Poseben zobnik v tem peklenskem stroju so tudi zahodne korporacije katerih letala v Afriko prinašajo orožje in odnašajo ribe. Ravno te ribe so po mnenju avtorja vir vsega zla v mestu Mwanza.
Film bi načeloma bil še kar dober, čeprav se nisem mogel znebiti občutka, da režiser nastopajočim vsiljuje svoje ideje. Tipičen primer je prepričanje, da tovorna letala vozijo v Tanzanijo orožje in odvažajo ribe. V filmu je vsak drugi intervjujanec vprašan glede tega “problema”. Ljudje večinoma zatrdijo, da tega še niso slišali oziroma, da to ne drži. Avtorju to ne zadošča, zato naprej sprašuje in sprašuje dokler ne naleti na enakomislečega lokalnega novinarja, ki potrdi njegovo hipotezo. Da bi bil še bolj prepričljiv doda še izjavo šest let starega dečka, ki naj bi enkrat na letališču videl puške. Vse skupaj potrdi ruski pilot, ki naj bi enkrat peljal pošiljko orožja v Angolo. Kaj ima Angola skupnega z Tanzanijo ne izvemo. Dokazi so res prepričljivi. Druga stvar, ki me je v filmu najbolj motila je bila kritika ribiške industrije v mestu Mwanza. Režiser in avtor filma Hubert Sauper večji del filma samo kritizira ribolov in kaže njegove realne in namišljene negativne stranske učinke na regijo. Hkrati zanemarja dobre strani, ki jih po mojem mnenju več kot slabih. V mestu se je znižala stopnja brezposelnosti, izboljšala se je infrastruktura, začela se je razvijati prehrambena industrija, mesto je postalo eno izmed najrazvitejših v tem delu Afrike.
Po kasnejšem kratkem brskanju po internetu sem naletel na nekaj interesantnih stvari. Nisem edini, ki so ga podrobnosti v filmu zmotile. Izkaže se, da je veliko podatkov in dejstev v dokumentarcu laž. Avtor tako npr. prikaže kako si revni lokalni prebivalci kuhajo gnile ribje glave in kosti. Ta del zgodbe drži. Ne drži pa dejstvo, da jih oporabljajo za prehrano ljudi. Z malo brskanja po internetu izvemo, da so ribje glave in kosti namenjene za izdelavo krmil za perutnino. Lokalni viri ter popotniki poudarjajo tudi skrajno subjektivno poročanje iz mesta samega. V filmu so bili uporabljani stari posnetki, zelo verjetna je prišlo tudi podkupovanja nastopajočih v intervjujih. Sam v Tanzaniji še nisem bil, vendar bolj verjamem spodnjemu filmu(govori direktor tovarne za predelavo rib) kot pa dokumentarcu.
Ali boste dokumentarcu verjeli ali ne se morate tami odločiti, jaz sem se že. Moje mnenje je, da Hubert Sauperj zaradi lastne promocije in slave precej prikrojil resnico ter tako naredil film bolj zanimiv. Zdi se mi skrajno nepošteno, da je za uresničitev svojega cilja zavestno škodoval Tanzaniji in ribiški industriji v mestu Mwanza. Glede na številne nagrade lahko sklepamo, da postaja vsebina oziroma resnica v filmih vse manj vredna. Se nam obeta nova filmska zvrst znanstveno-fantastični dokumentarec? Kakšno je pa vaše mnenje?
OCENA 3/10
Viri:
- http://www.darwinsnightmare.net - resnica o filmu
- http://www.darwinsnightmare.com/- uradna spletna stran
