Črtov dnevnik

V nadaljevanju objavljam prvi del potopisa iz Turčije. Na to tritedensko potovanje sva se odpravil skupaj s prijateljem Miho. Pot sva začela v Istanbulu od koder sva v 18 dneh prišla v kraj Göreme v centralni Turčiji. Od tam sva se z letalom vrnila zoper v Istanbul.

Istanbul
8. septembra 2005 sva v Istanbulu začela najino pot po Turčiji. Priletela sva pozno popoldne in se najprej odpravila na lov za hostlom (Bahaus guesthouse). Po kakšni uri hoje v ulicah pod Modro mošejo sva ga končno našla. V sobi sva pustila nahrbtnike in se prepustila sprehodu po Sultanahmetu. Spotoma sva se ustavila pri agenciji Hassle free in za naslednji dan rezervirala njihov “Gallipoli tour”. Po slabo prespani noči sva ob 6h zjutraj čakala pred hostlom, da naju organizatorji poberejo. Kljub temu, da je šofer kombija vozil 170 km/h se je pot proti Dardanelam kar vlekla in vlekla. Malo pred prihodom na cilj je kombi zakuhal. Naš šofer je takoj šel v poklical svojega šefa in čez dobre pol ure smo že navaljevali (80 km/h) pot proti Gallipoliju. Sledilo je kosilo, pretovarjanje na drugi avtobus ter voden ogled bojišč iz WWI. V skupini je bilo največ Avstralcev, ki očitno še po slabih 100 letih ne morejo preživeti poraza proti Ata Türku. Po obisku treh pokopališč, nekaj memorialov in enega “vojaškega muzeja” smo se z ladjico odpravili čez Dardanele v Çanakkale, kjer sva prvič stopila na azijsko celino. Sledila je večerja v obliki kebaba ter spanje v sobi brez oken – posebno doživetje.

od Çanakkale do Ayvalıka
Po hitrem pregledu Lonely Planeta sva se odločila, da drugi dan izpustiva Trojo in se raje nameniva proti jugu v mesto Ayvalık. Na poti sva se najprej ustavila v mestecu Ayvacık od koder sva se z divjo Turško vožnjo odpeljala v majhno vasico Behramkale, ki je znana predvsem po zanimivem grškem templju boginji Ateni iz leta 530 pred Kristusom. Za Turke splošno znano, da ignorirajo dejstvo, da so v preteklosti na območju vzhodne obale Turčije živeli Grki. Zato tudi nikjer ne vidimo nič napisanega o Grkih, na vrhu templja pa je plapola turška zastava.

trgovina ob cesti do Behramkale

od Ayvalıka preko Pergamuma do Izmirja – naporen dan
V Ayvalık sva prišla precej pozno, zato sva se najprej odpravila k iskanju hotela. Glede na to, da je bilo že okoli 23h nisva bila ravno izbirčna kar se hotela tiče in sva šla v prvega, ki sva ga našla. Rezultat tega je bila razmeroma draga soba, okoli 50YTL oz. okoli 31€. Drugi dan sva pri zajtrku ugotovila, da imava na voljo neomejene količine turškega čaja. To dejstvo sva s pridom izkoristila. Po zajtrku je sledil hiter ogled tega majhnega obmorskega mesteca, izlet na tržnico ter zgodnje kosilo (kebab + ayran seveda). Odpravila sva se na avtobusno postajo, ter se odpeljala z minibusom v mesto Bergama (Pergamum).

kosilo v Pergamumu – Urfa kebab za 4 YTL oz. 3€

ostanki grške akropole v Pergamumu

Pergamum je še eno staro grško mesto, ki je predvsem znano po svoji akropoli, z nekdaj drugo največjo knjižnico v tem delu sveta. Knjižnica je z več kot 200.000 enotami konkurirala takrat največji(700.000 enot) knjižnici knjižnici na svetu – v Aleksandriji. Egipčani so v izogib ti. “brain-drainu” sprejeli zanimiv ukrep. Omejili so izvoz papirusa na območje današnje Turčije. Zaradi pomanjkanja pisalne podlage so bili v Pergamumu prisiljeni poiskati kaj novega – pergament. Že takoj po prihodu so nama na avtobusni postaji ponujali taxi prevoz do akropole za 20 YTL oz. 13€. Najprej sva se odpravila na hrib kjer je akropola peš, vendar sva takoj ko sva videla kje je to poiskala taksi in se za 10 YTL pripeljana na vrh. Še dobro, da sva se odločila za taksi, ker je bilo do akropole okoli 8 km. Čeprav Turčija vlaga minimalno oz. nič sredstev v obnovo je akropola glede na starost ter podobne zgradbe iz tistega časa v kar solidnem stanju(skoraj tako kot Ephesus). K akropoli spada tudi inpresivno gledališče za 10.000 ljudi z razgledom na mesto ter tempelj posvečen Zeusu, ki ga na v Turčiji ni več. V 19. stoletju ga je namreč Nemški arheolog Carl Humann prenesel v Pergamon Museum v Berlinu. Glede na to, da cesta v Pergamum visi navzdol in je razgled kar zanimiv sva se odločila da greva nazaj v mesto peš. Po kakšni dobri urci hitre hoje sva imela v rokah že avtobusni karti za Izmir z odhodom ob 18h zvečer.

Izmir
Po peturni divji vožnji avtobusa sva okoli 23h prispela do avtobusne postaje Izmir, ki je 10 km izven mestnega centra. Skrajno neugodno. Peljati sva morala še 6 km z shuttle busom ter dobre pol ure z podzemno. Izmir ne spada v množico takih mest, v katerih bi si želel ob polnoči z nahrbtnikom na rami iskati hotel. V Lonely Planetu priporočajo, da se Izmirju izogneš, če ravno nimaš kaj početi tam. Ko sva prispela do centra sva videla da se niso dosti zmotili. Mesto je precej umazano in veliko je kriminala in prostitucije, za turiste pa je mogoče zanimiva le tržnica, ki je druga največja v Turčiji. Hotel sva hitro našla, moči in volje pa sva imela še za obisk gostilne in degustacijo lokalnega kebaba ter krajši sprehod v okolici. Ko sva videla, kako so na drugi strani ceste nekoga oropali sva se raje vrnila v hotel.

od Izmirja do Selçuka
Drugi dan je sledil zajtrk(specialitete iz lokalne pekarne + ayran) in obisk tržnice. Do tržnice sta nas dva prodajalca opozorila naj bova pozorna na najine nahrbrnike in stvari. Očitno ni vse tako lepo kot zgleda. Tržnica ni bila nič posebnega, če bi to prej vedela bi se verjetno odpravila naprej. Po kosilu(tavuk kebab) sva se odpravila na romanje do avtobusne postaje, kjer je avtobus za Selçuk ravno odhajal, z nama dvema seveda. Že na avtobusu je k nama pristopil sprevodnik s prospektom penziona njegovega bratranca. Glede na to, da sva v zadnjih nekaj dneh porabila precej energije in živcev za iskanje hotela sva se z njim tudi dogovorila za sobo. Ko smo prišli v Selçuk nas je avtubus razložil na glavni cesti pred hotelom, lastnik pa nas je že čakal in nas pospremil do sobe. Selçuk je precej majhno mestece, ki je znano predvsem po kraju Ephesus v bližnji okolici. Ephesus je bilo precej veliko grško mesto, ki velja danes za eno najbolj ohranjenih antičnih mest na svetu. Po prihodu v hotel sva se odpravila na hiter sprehod po mestu ter na kosilo. Za spremembo sva naročila turško omleto in ayran na katero sva, kljub dejstvu, da sva bila edina gosta v restavraciji, čakala slabo uro. Med čakanjem na kosilo sva med drugim opazila sina gostilničarke kako se vrača iz trgovine z dvema lončkoma ayrana v vrečki. Še dobro da nisva naročila kaj bolj nestandardnega, mogoče bi moral sin v Kuşadası v trgovino.

kamen z arabskimi napisi v Selçuku

veselje po eni uri čakanja na turško omleto in ayran

Popoldne sva se odločila, da se malo sprostiva. Opremljena s kopalkami in brisačo sva odšla na avtobusno postajo pogledat če obstaja kakšen avtobus za Pamucak. S kombijem sva se odpeljala mimo Ephesusa do plaže Pamucak, kjer sva bila na celi plaži sama. Sledilo je kopanje v toplem sredozemskem morju ter hitra vrnitev v hotel, kjer nas je ob 19h čakala večerja.

Sirinçe in Dilek national park
Drugi dan sva se odločila da si najameva avto in se poiskusiva v spretnostni vožnji po turških cestah. Z malo truda sva našla eno turistično agencijo, ki nama bi bili pripravljeni oddat avto za 70 YTL oz. 43€. Vse sva se dogovorila in podpisala, avto naj bi nama priskrbeli v pol ure. In res. Čez pol ure pripelje prijatelj našega turističnega agenta eno belo Fiat Pando odrsano okoli in okoli ter s počenim prednjim vetrobranskim steklom. Glede na to, da nisva navajena na turške ceste, način vožnje in druge nepredvidljive dejavnike na cesti sva si za prvo destinacijo izbrala vasico Şirince nedaleč stran od Selçuka. Vasico Şirince Turki predstavljajo kot tipično turško vasico, kjer se prebivalci še vedno ukvarjajo primarno s kmetovanjem in noga turista le redko stopi. Že po kratkem sprehodu med hišami nama je postalo jasno, da to ne drži več. Dobila sva občutek, da se večina prebivalcev ukvarja z izdelavo spominkov, hotelirstvom ter lovljenjem turistov. Kljub očitnemu dejstvu, da je vasica z leti očitno izgubila šarm je še vedno vredna obiska.

tipična “turška” vasica Şirince

Vožnja nama je šla kar dobro od rok, zato sva si za najino naslednjo destinacijo izbrala 40km oddaljeni Dilek national park. Pot naju je vodila skozi ultra turistično mesto Kuşadası, ki je predvsem znano po masovnem turizmu in skoraj vsakoletnih bombnih napadih v poletnih mesecih. Z malo sreče in truda sva kmalu prispela do vhoda v nacionani park. Plačala sva vstopnino(avto + 2 osebi), dobila zemljevid ter se odpeljala naprej. Ob pogledu na zemljevid so nama najprej padle v oči dve zanimivi stvari. Prva je ta, da je večji del parka vojaško območje in je tako posledično zaprt turiste. Druga stvar , ki se nam je zdela zanimiva pa je sumljivo velika živalska pestrost v tem naravnem parku. Sodeč po zemljevidu[še pride] naj bi v Dilek nacionalnem parku živali: delfini, želve, veverice, flamingi ter tudi anatolski panter, katerega so zadnjič videli v Turčiji leta 1974. Verjetno je samo slučaj, da večina živali prebiva na nam nedostopnem delu polotoka, delu kjer je vojaško območje. Živali so se verjetno odločile za asketsko življenje daleč stran od radovednih pogledov turistov ter fotografskih aparatov. Del parka namenjen turistom sva si hitro pogledala zato sledilo je kopanje. V Selçuku sva okoli 21h srečno vrnila avto v takem stanju kot sva ga dobila.

drugi del