Črtov dnevnik

 Si že prebral prvi in drugi del? Super!

iz Olymposa v Göreme(Cappadocia) – v 6 urah 680 km
V preteklih dneh sva na ladji spoznala med drugimi tudi Turka z (umetniškim) imenom Zack. Če bi ga želeli klasificirati v množici različnih turških karakterjev bi lahko zagotovo trdili da spada v kategorijo “mož-za-vse” in “lokalni šef”. Take najlažje prepoznaš po pozlačeni uri na roki, vonju po kolonjski vodi, Armani hlačah in srajci, “strpni” vožnji v prometu ter navdušenjem nad turbofolk glasbo. No vrnimo se k najinemu potovanju. Zack je lastnik penziona v mestecu Göreme. Srečo sva imela da se je ravno odpravljal domov in naju je zapeljal s sabo(del sreče odpade tudi na dejstvo da smo srečno prišli) v Göreme. Vožnja je bila precej razburljiva in napeta. Večji del poti smo imeli odprta vsa okna(tudi strešno) in klimo prižgano na 16˙C. Čas nama nama je mineval ob poslušanju CDja turške turbofolk zvezde Ankaralı Namık ter gledanje na števec hitrost, ki je dosegal tudi vrednosti čez 220 km/h. Po šesti urah dirke smo prispeli na cilj, njegov penzion Tuna Caves. Takoj po prihodu sva začela s čaščenjem grškega boga Hermesa, zaščitnika popotnikov in trgovcev.

dnevi v Cappadokiji
V Cappadokiji sva se stacionirala v vasici Göreme natančneje v Tuna Cave Pensionu. Imela sva svojo sobo izdolbeno v skalo za 4,24€ po osebi. Cappadokija je znana predvsem po zanimivi pokrajini polni kamnitih formacijah iz mehkega belega kamna, domovanjih izdolbenih v skalo, podzemnih mestih. Potrebno je poudariti, da je ti. “moon-like” pokrajina samo v okolici Göreme in ne po celi Cappadokiji. Prvi dan sva izkoristila za kratek sprehod po mestecu ter obisk lokalnega kebab-mojstra. Drugi dan sva se spočita in naspana najprej odpravila v Goreme Open Air Museum. Muzej se nahaja 2km iz samega centra, sestavlja ga veliko podzemnih votlin v katerih so nekoč prebivali prvi Kristjani. Območje Cappadokije je poznano tudi v zgodnji zgodovini Krščanstva, saj si je v njej našlo dom nekaj takratnjih Krščanskih skupnosti. Ena izmed njih se je naselila tudi v okolico Görem. V veliko votlinah so bile cerkve, v nekaterih so tudi lepo ohranjene freske. Ena izmed zanimivejših je ti. “Dark church” s super ohranjenimi freskami iz konca 11. stoletja. Popoldne sva se odločila za kratek sprehod po okolici Görem. V hostlu sva dobila precej neuporaben zemljevid, vendar sva se vseeno odločila za poiščeva znamenito Rose valley. Vse doline/soteske v okolici so izgledale enako lepe in po kakšni uri sva ugotovila, da sva se malo izgubila. Med tavanjem po soteskah sva naletela na en parček iz Izraela in enega Kanadčana. Očitno so bili tudi oni uporabljani enak zemljevid. Skupaj smo našli izhod iz soteske in se po cesti vrnili v Göreme.

okolica vasice Göreme

Drugi dan je sledil izlet s “kombijem po Cappadokiji”. Organizator? Naš turški prijatelj, “lokalni in regionalni šef” Zack. Najprej smo se mimo Nevsehirja odpeljali na ogled stare postojanke ob svilni poti. Večji del postojanke je bil namenjen hlevom za kamele, na sredini notranjega dvorišča je pa stal kamnit stolpič. To je bila sultanova molilnica. Izvedeli smo, da je sultan nikoli ni uporabil, saj nikoli ni prečeval na tej postojanki. Izlet smo nadaljevali z sprehodom po soteski Ihlara valley. Soteska je dolga 16km, obdana s strmimi stenami, po njenem dnu pa teče malo večji potok. Idealno za nedeljski piknik ali sprehod. Domačini vstrajno zatrjujejo, da so v omenjeni soteski snemali tudi James Bonda, vendar se bojim, da so film v resnici snemali kje drugje. Izlet smo zaključili z ogledom podzemnega mesta Derinkuyu. V Cappadokiji so prvi Kristjani za obrambo pred Arabci izkopali več podzemnih mest, eno izmed večjih in turistom dostopnih je Derinkuyu. Mesto sega do globine 85m pod zemljo, sestavljeno je iz osmih nivojev. Zanimivo je tudi iz arhitekturnega stališča, saj je imelo kar kompleksno zasnovo(prezračevalni tuneli, vodnjaki, rezervoarji za vodo, skladišča za smodnik, cerkve, …). Zvečer naju je najin voznik kombija živa in zdrava dostavil pred penzion.

Naslednji dan je sledil polet z balom. V ta namen sva morala vstati malo bolj zgodaj(5h30), saj je vreme le takrat primerno za take aktivnosti. Ljudje iz agencije so naju pred penzionom naložili v star Land Rover Defender(take imajo pri nas prostovoljna gasilska društva) in odpeljali smo se na zbirno mesto. Po opravljenih formalnostih so naju odpeljali na zbirno mesto. V balonu nas je bilo 9 + pilot Abdul. Balonarstvo je v Cappadokiji kar razširjen in donosen posel. Tisti dan je bilo v zraku poleg našega zagotovo še 25 drugih balonov. Samo letenje z balonom je dajalo kar varen občutek zato sva se lahko mirno posvetila ogledovanju okolice. Ogledovala sva si hribčke in dolince kjer sva se nekaj dni nazaj izgubila, Göreme, sosednje vasi, ostale balone v zraku, njive pod nama, …

najin modri balon

ostali balonarji v akciji

Pastir, veliki brat te gleda!

Po uspešnem pristanku sva se odpeljala v Göreme v penzion in razmislila kako naprej. Odločila sva se za obisk par kilometrov oddaljenega mesteca Uçhisar, najbolj interesantnega z goografskega stališča.

hrib nad  Uçhisarjem

Mesto se nahaja ob vznožji hriba, ki velja za najvišjega v Cappadokiji. Po krajšem sprehodu sva se kljub vročini povzpela na vrh. Razgled je bil zares interesanten. Spodnja fotografija je dokaz.

Razgled z vrha Uçhisarja

Naslednja postaja je bila 10 km oddaljenja vasi Avanos. Po 15 minutah neuspešnega iskanja avtobusne postaje sva se poslužila nove tehnike iskanja prevoza. Šla sva do glavne ceste za Göreme in čakala ob cesti. Kmalu se je pripeljal avtobus(šolski), ki se je ravno peljal skozi Göreme v Avanos. Čez pol ure sva že bila že na cilju. Avanos je manjše mestece znano predvsem po lončarski obrti. V samem centru mesta tako mrgoli lončarskih delavnic in trgovin s keramiko. Trgovci so seveda zelo prijazni in ustr€žljivi. V vsaki delavnici sva imela tudi individualen prikaz izdelovanja keramičnih izdelkov, ponekod sva dobila tudi čaj in pijačo. Okrepčana s čajem in z nekaj keramičnimi posodami v nahrbtniku sva se odpravila na krajši sprehod po mestecu. Večjih znamenitost nisva našla, ker jih ni. Meni se je zdela zanimiva mestna arhitektura(ozke ulice, stisnjene hiše). Sledilo je iskanje pravega avtobusa za Göreme ter povratek domov. Zvečer sva si skupaj z najinim turškim prijateljem Zackom in njegovo ameriško prijateljico Ann. Prvič sem poskusil novo vrsto kebaba. Šlo je za kebab pečen v glinenih posodah, ki naj bi veljal za specialiteto. Meni se ni zdej nič posebnega.

Tudi predzadnji dan v Cappadokiji sva preživela aktivno. Po zajtrku(ayran + dobrote iz lokalne pekarne) sva se z avtobusom odpravila v mesto Ürgüp. Mesto samo ni veliko(15000 prebivalcev), je pa dobra odskočna deska za sosednje kraje. V našem primeru vasico Mustafapasa. Na avtobusni postaji(velikem parkirišču sredi mesta) sva poiskala avtobus(kombi) in se odpeljala novim izivom naproti. Po 20 minutah vožnje sva prispela na cilj. Vasica Mustafapasa je precej majhna, vendar toliko bolj zanimiva saj v njej ni masovnega turizma. Poznana je bolj po svoji stari arhitekturi ter delavnicah preprog. Sredi najinega sprehoda med hišami sva naletela na domačina, ki naju je povabil na ogled delavnice. Vodič se je celo trudil z vodenjem v slovenščini, ki mu ni najbolj uspevalo. Vprašala sva ga, od kje zna slovensko. Bil je v Rusiji, nekaj časa je tudi živel v Makedoniji. Slovenija pa je nekje vmes. Kljub trudu sva vseeno zaprosila za vodenje v angleščini. Ogled je bil kar zanimiv. Spoznala sva celoten cikel izdelave preprog. Od barvanja volne in svile do tkanja. Najbolj me je presenetilo , da kot rdeče barvilo uporabljajo korenine žajblja. Turki poznajo dve vrsti preprog. Najosnovnejše in cenejše se imenujejo kilimi in so izdelani samo s preletenih niti med vodilnimi osnovnimi nitmi. Zanimivejše so prave preproge, ki so tkane. Te pa so sestavljene iz dveh osnovnih elementov. To so glavnih navpičnih niti , ki držijo vse skupaj ter neskončnega števila tkalskih vozličkov. Glede na ta dva elementa se preproge deljo na tri vrste. Najenostavnejše in najcenejše so ti. “wool on wool” preproge, pri katerih so glavne niti in vozli iz volne. Malo dražje so “wool on cotton” preproge, kjer so glavne niti že bombažne. V kraljevski razred spadajo preproge izdelane v tehniki “silk on silk”. Kvaliteta odvisna samo od cene, meri se meri tudi v številu vozlov na kvadratni centimeter. Tipična gostota je 8×8=64, svilene preproge pa lahko dosegajo gostoto tudi 20×20=400 vozlov na kvadratni centimeter. Po ogledu je seveda sledil obisk trgovine. Kljub temu, da so nama prinesli dva čaja in vse preproge razkazali je bila cena 3500€ za 0.9m2 veliko svileno preprogo malo previsoka za naju. Po vrnitvi v Göreme sva še rezervirala prevoz do letališča in šla spat.

Drugi dan naju je čakal premik v Istanbul. Vstala sva zgodaj, spakirala nahrbtnike in se odpravila na avtubusno postajo od koder smo se s kombijem odpeljali v Kayseri na letališče. Letališče je precej majhno, vendar sva že ob 11:35 z THY letela proti Istanbulu.

[zadnji del pride kmalu]

prvi del potopisa

od Selçuku do Fethiye
Drugi dan sva se odločila za premik v Fethiye. Takoj po zajtrku sva se odpravila na avtubusno postajo ter poiskala primeren avtobus. Po precej dolgi in dolgočasni vožnji sva končno prispela. Na avtobusni postaji v Fethiye sva zasledila zanimivo opozorilno tablo. Na njej je v turškem in angleškem jeziku pisalo: “Dear passengers, please don’t trust to people who offer you help. You can make kind of complains to the terminal directory. Thank you“. Mislim, da dodaten komentar ni potreben. Fethiye so manjše obmorsko mestece, na prvi pogled bi rekel podobno Izoli. Tistim, ki jih zanima ogled Turčije z morske strani Fethiye služi kot odskočna deska za potovanje po morju. Tudi modva nisva bila izjema. Med backpackerji je precej popularno popotovanje z ladjico med krajema Fethiye in Olympos(ladja pristane malo prej, naprej te peljejo s kombijem). Ponavadi to traja tri dni, dve noči. Razdaljo je sicer mogoče prepluti v eni noči, vendar je ponavadi na sporedu tudi nekaj ogledov znamenitosti in precej časa za kopanja v morju. Že po hitrem sprehodu po mestu sva videla, da so ladjice za naslednje tri dni vse zasedeno. V zadnji agenciji nama je ponudil opcijo – “palubni potnik”. Glede na to, da je bila cena znižana in se nama ni dalo čakat tri dni sva punudbo sprejela. Dežja itak ne bo. Odpluli smo drugi dan.

od Fethiye do Olymposa
Dan se je začel razmeroma obetavno, po zajtrku je sledil obisk trgovine in nabava stvari za na barko. V trgovini smo dodobra založili z pijačo ter odšli do marine. Barka je bila v precej revnem stanju, vendar je bila kar velika. V celotni ekipi nas je bilo okoli 15(trije od posadke, en Turk z ameriško ljubico, midva, en Irec ter veliko Novo Zelandcev in Avstralcev). Po par urni zamudi smo začeli s plovbo. Že takoj na začetku nam je kapitan povedal, da nas čaka zvečer nevihta ter da bomo Buterfly walley izpustili ter se raje zasidrali nekje naprej. Tako smo skoraj cel dan samo pluli, da smo zvečer res prišli do “varnega” zaliva. Zvečer se je res usulo, lilo je kot iz škafa midva sva spanje na palubi zamenjala za spanje v ladijski kuhinji. Ni bilo dosti boljše, saj je tudi tam strop puščal. Ponoči je sidro nekajkrat popustilo in naši vrli mornarji so imeli kar nekaj dela. Drugi dan vreme ni bilo občutno boljše. Pripluli smo v marino v mestece Kaş, kjer smo tudi prenočili. Čas sva izkoristila na nakup letalskih kart Kayseri – Istanbul, ogled mesta ter obisk internetnega cafeja. Drugi dan je bilo vreme kot se spodobi. Boljše volje smo nadaljevali pot proti otoku Kekova. Otok je predvsem znan po potopljenih(potres) razvalinah starega mesta iz 2. stoletja n.št. V času bizantinskega cesarstva je bilo ponovno obnovljeno, vendar so ga kasneje zaradi arabskih vdorov zapustili. Od leta 1990 je razglašeno kot naravni spomenik, kjer so prepovedane vsakršne aktivnosti. Mi smo se samo z ladjico mimo obale peljali ter si ga ogledali.

otok Kekova in razvaline mesta ob obali

Nasproti otoku leži na celini mestece Kaleköy z prečudovitim gradom iz bizantinskega obdobja. Okolica grada je posejana s sarkofagi Licijcev, ljudstva ki je živelo na omočju od Antalye do Fethiye v stoletjih pred našim štetjem. Imeli so razvito politično ureditev, vključno z ustavo.

vasica Karaköy

Licijski sarkofag z otokom Kekova v ozadju

Pohitrem ogledu mesteca smo se prepeljali do sosednjega zaliva na kopanje ter lenarjenje na ladji. Vožnjo z ladjico smo zaključili v pristanišču v Demrah. Do Olymposa nas je do večera pripeljal avtobus. Olympos je dandanes backpackersko naselje znano predvsem po (dragih) hišicah na drevesih. V času Licijskega obdobja pa je bilo pomembno pristanišče, kasneje pa so ga uporabljali tudi Rimljani. Takoj po prihodu sva si v bližnjem kampu poiskala prenočišče. Na izbiro sva imela navadno kočo, kočo s klimo, kočo s klimo in kopalico, … Odločila sva se za “tree house”, škoda le da jim malo primanjkuje pravih dreves za hiše. Najina je bila zato bolj podobna mostiščarskemu domovanju na kolih, čeprav so verjetno mostiščarji imeli boljše zgrajene hiše. Hiše na drevesih so v Turčiji kar kar oblegana turistična atrakcija zato so cenovno primerljive s poceni hoteli. Zgrajene so zelo površno, vključno s streho. Pred bivanjem v takih hiškah obvezen posvet z meteorologom.

najin grad z razkošnimi vilami v ozadju

Zvečer naju je “lokalni šef”(beri: oče lastnice kampa) peljal do zanimivega območja na sosednjem hribu imenovanega Chimaera. To vulkansko področje je zanimivo predvsem iz geografskega stališča, saj na pobočju pod vrhom iz zemlje izhaja plin metan. Ponoči je še posebej interesantno, saj med skalami gori veliko plamenov. Med temi plinskimi izpusti so speljane potke, zato si lahko vse podrobno ogledaš. Žal moje fotografije niso ravno uspele, zato si poglej stran na Wikipediji. Po prihodu v kamp sva splezala v hišo in šla spat.

tretji del potopisa

V nadaljevanju objavljam prvi del potopisa iz Turčije. Na to tritedensko potovanje sva se odpravil skupaj s prijateljem Miho. Pot sva začela v Istanbulu od koder sva v 18 dneh prišla v kraj Göreme v centralni Turčiji. Od tam sva se z letalom vrnila zoper v Istanbul.

Istanbul
8. septembra 2005 sva v Istanbulu začela najino pot po Turčiji. Priletela sva pozno popoldne in se najprej odpravila na lov za hostlom (Bahaus guesthouse). Po kakšni uri hoje v ulicah pod Modro mošejo sva ga končno našla. V sobi sva pustila nahrbtnike in se prepustila sprehodu po Sultanahmetu. Spotoma sva se ustavila pri agenciji Hassle free in za naslednji dan rezervirala njihov “Gallipoli tour”. Po slabo prespani noči sva ob 6h zjutraj čakala pred hostlom, da naju organizatorji poberejo. Kljub temu, da je šofer kombija vozil 170 km/h se je pot proti Dardanelam kar vlekla in vlekla. Malo pred prihodom na cilj je kombi zakuhal. Naš šofer je takoj šel v poklical svojega šefa in čez dobre pol ure smo že navaljevali (80 km/h) pot proti Gallipoliju. Sledilo je kosilo, pretovarjanje na drugi avtobus ter voden ogled bojišč iz WWI. V skupini je bilo največ Avstralcev, ki očitno še po slabih 100 letih ne morejo preživeti poraza proti Ata Türku. Po obisku treh pokopališč, nekaj memorialov in enega “vojaškega muzeja” smo se z ladjico odpravili čez Dardanele v Çanakkale, kjer sva prvič stopila na azijsko celino. Sledila je večerja v obliki kebaba ter spanje v sobi brez oken – posebno doživetje.

od Çanakkale do Ayvalıka
Po hitrem pregledu Lonely Planeta sva se odločila, da drugi dan izpustiva Trojo in se raje nameniva proti jugu v mesto Ayvalık. Na poti sva se najprej ustavila v mestecu Ayvacık od koder sva se z divjo Turško vožnjo odpeljala v majhno vasico Behramkale, ki je znana predvsem po zanimivem grškem templju boginji Ateni iz leta 530 pred Kristusom. Za Turke splošno znano, da ignorirajo dejstvo, da so v preteklosti na območju vzhodne obale Turčije živeli Grki. Zato tudi nikjer ne vidimo nič napisanega o Grkih, na vrhu templja pa je plapola turška zastava.

trgovina ob cesti do Behramkale

od Ayvalıka preko Pergamuma do Izmirja – naporen dan
V Ayvalık sva prišla precej pozno, zato sva se najprej odpravila k iskanju hotela. Glede na to, da je bilo že okoli 23h nisva bila ravno izbirčna kar se hotela tiče in sva šla v prvega, ki sva ga našla. Rezultat tega je bila razmeroma draga soba, okoli 50YTL oz. okoli 31€. Drugi dan sva pri zajtrku ugotovila, da imava na voljo neomejene količine turškega čaja. To dejstvo sva s pridom izkoristila. Po zajtrku je sledil hiter ogled tega majhnega obmorskega mesteca, izlet na tržnico ter zgodnje kosilo (kebab + ayran seveda). Odpravila sva se na avtobusno postajo, ter se odpeljala z minibusom v mesto Bergama (Pergamum).

kosilo v Pergamumu – Urfa kebab za 4 YTL oz. 3€

ostanki grške akropole v Pergamumu

Pergamum je še eno staro grško mesto, ki je predvsem znano po svoji akropoli, z nekdaj drugo največjo knjižnico v tem delu sveta. Knjižnica je z več kot 200.000 enotami konkurirala takrat največji(700.000 enot) knjižnici knjižnici na svetu – v Aleksandriji. Egipčani so v izogib ti. “brain-drainu” sprejeli zanimiv ukrep. Omejili so izvoz papirusa na območje današnje Turčije. Zaradi pomanjkanja pisalne podlage so bili v Pergamumu prisiljeni poiskati kaj novega – pergament. Že takoj po prihodu so nama na avtobusni postaji ponujali taxi prevoz do akropole za 20 YTL oz. 13€. Najprej sva se odpravila na hrib kjer je akropola peš, vendar sva takoj ko sva videla kje je to poiskala taksi in se za 10 YTL pripeljana na vrh. Še dobro, da sva se odločila za taksi, ker je bilo do akropole okoli 8 km. Čeprav Turčija vlaga minimalno oz. nič sredstev v obnovo je akropola glede na starost ter podobne zgradbe iz tistega časa v kar solidnem stanju(skoraj tako kot Ephesus). K akropoli spada tudi inpresivno gledališče za 10.000 ljudi z razgledom na mesto ter tempelj posvečen Zeusu, ki ga na v Turčiji ni več. V 19. stoletju ga je namreč Nemški arheolog Carl Humann prenesel v Pergamon Museum v Berlinu. Glede na to, da cesta v Pergamum visi navzdol in je razgled kar zanimiv sva se odločila da greva nazaj v mesto peš. Po kakšni dobri urci hitre hoje sva imela v rokah že avtobusni karti za Izmir z odhodom ob 18h zvečer.

Izmir
Po peturni divji vožnji avtobusa sva okoli 23h prispela do avtobusne postaje Izmir, ki je 10 km izven mestnega centra. Skrajno neugodno. Peljati sva morala še 6 km z shuttle busom ter dobre pol ure z podzemno. Izmir ne spada v množico takih mest, v katerih bi si želel ob polnoči z nahrbtnikom na rami iskati hotel. V Lonely Planetu priporočajo, da se Izmirju izogneš, če ravno nimaš kaj početi tam. Ko sva prispela do centra sva videla da se niso dosti zmotili. Mesto je precej umazano in veliko je kriminala in prostitucije, za turiste pa je mogoče zanimiva le tržnica, ki je druga največja v Turčiji. Hotel sva hitro našla, moči in volje pa sva imela še za obisk gostilne in degustacijo lokalnega kebaba ter krajši sprehod v okolici. Ko sva videla, kako so na drugi strani ceste nekoga oropali sva se raje vrnila v hotel.

od Izmirja do Selçuka
Drugi dan je sledil zajtrk(specialitete iz lokalne pekarne + ayran) in obisk tržnice. Do tržnice sta nas dva prodajalca opozorila naj bova pozorna na najine nahrbrnike in stvari. Očitno ni vse tako lepo kot zgleda. Tržnica ni bila nič posebnega, če bi to prej vedela bi se verjetno odpravila naprej. Po kosilu(tavuk kebab) sva se odpravila na romanje do avtobusne postaje, kjer je avtobus za Selçuk ravno odhajal, z nama dvema seveda. Že na avtobusu je k nama pristopil sprevodnik s prospektom penziona njegovega bratranca. Glede na to, da sva v zadnjih nekaj dneh porabila precej energije in živcev za iskanje hotela sva se z njim tudi dogovorila za sobo. Ko smo prišli v Selçuk nas je avtubus razložil na glavni cesti pred hotelom, lastnik pa nas je že čakal in nas pospremil do sobe. Selçuk je precej majhno mestece, ki je znano predvsem po kraju Ephesus v bližnji okolici. Ephesus je bilo precej veliko grško mesto, ki velja danes za eno najbolj ohranjenih antičnih mest na svetu. Po prihodu v hotel sva se odpravila na hiter sprehod po mestu ter na kosilo. Za spremembo sva naročila turško omleto in ayran na katero sva, kljub dejstvu, da sva bila edina gosta v restavraciji, čakala slabo uro. Med čakanjem na kosilo sva med drugim opazila sina gostilničarke kako se vrača iz trgovine z dvema lončkoma ayrana v vrečki. Še dobro da nisva naročila kaj bolj nestandardnega, mogoče bi moral sin v Kuşadası v trgovino.

kamen z arabskimi napisi v Selçuku

veselje po eni uri čakanja na turško omleto in ayran

Popoldne sva se odločila, da se malo sprostiva. Opremljena s kopalkami in brisačo sva odšla na avtobusno postajo pogledat če obstaja kakšen avtobus za Pamucak. S kombijem sva se odpeljala mimo Ephesusa do plaže Pamucak, kjer sva bila na celi plaži sama. Sledilo je kopanje v toplem sredozemskem morju ter hitra vrnitev v hotel, kjer nas je ob 19h čakala večerja.

Sirinçe in Dilek national park
Drugi dan sva se odločila da si najameva avto in se poiskusiva v spretnostni vožnji po turških cestah. Z malo truda sva našla eno turistično agencijo, ki nama bi bili pripravljeni oddat avto za 70 YTL oz. 43€. Vse sva se dogovorila in podpisala, avto naj bi nama priskrbeli v pol ure. In res. Čez pol ure pripelje prijatelj našega turističnega agenta eno belo Fiat Pando odrsano okoli in okoli ter s počenim prednjim vetrobranskim steklom. Glede na to, da nisva navajena na turške ceste, način vožnje in druge nepredvidljive dejavnike na cesti sva si za prvo destinacijo izbrala vasico Şirince nedaleč stran od Selçuka. Vasico Şirince Turki predstavljajo kot tipično turško vasico, kjer se prebivalci še vedno ukvarjajo primarno s kmetovanjem in noga turista le redko stopi. Že po kratkem sprehodu med hišami nama je postalo jasno, da to ne drži več. Dobila sva občutek, da se večina prebivalcev ukvarja z izdelavo spominkov, hotelirstvom ter lovljenjem turistov. Kljub očitnemu dejstvu, da je vasica z leti očitno izgubila šarm je še vedno vredna obiska.

tipična “turška” vasica Şirince

Vožnja nama je šla kar dobro od rok, zato sva si za najino naslednjo destinacijo izbrala 40km oddaljeni Dilek national park. Pot naju je vodila skozi ultra turistično mesto Kuşadası, ki je predvsem znano po masovnem turizmu in skoraj vsakoletnih bombnih napadih v poletnih mesecih. Z malo sreče in truda sva kmalu prispela do vhoda v nacionani park. Plačala sva vstopnino(avto + 2 osebi), dobila zemljevid ter se odpeljala naprej. Ob pogledu na zemljevid so nama najprej padle v oči dve zanimivi stvari. Prva je ta, da je večji del parka vojaško območje in je tako posledično zaprt turiste. Druga stvar , ki se nam je zdela zanimiva pa je sumljivo velika živalska pestrost v tem naravnem parku. Sodeč po zemljevidu[še pride] naj bi v Dilek nacionalnem parku živali: delfini, želve, veverice, flamingi ter tudi anatolski panter, katerega so zadnjič videli v Turčiji leta 1974. Verjetno je samo slučaj, da večina živali prebiva na nam nedostopnem delu polotoka, delu kjer je vojaško območje. Živali so se verjetno odločile za asketsko življenje daleč stran od radovednih pogledov turistov ter fotografskih aparatov. Del parka namenjen turistom sva si hitro pogledala zato sledilo je kopanje. V Selçuku sva okoli 21h srečno vrnila avto v takem stanju kot sva ga dobila.

drugi del